ČE JUTRI NE PRIDE

Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam, kako zaspiš, 
bi te pokril mnogo bolj nežno in molil bogu, da čuva tvojo dušo.

Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata, 
bi te objel, poljubil in poklical nazaj za še en objem in še en poljub.

Če bi vedel, da danes zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in vzpodbuja,
bi vzel kamero in posnel vsako tvoje dejanje in besedo,
da bi si to lahko predvajal vedno znova, dan za dnem.

Če bi vedel, da je danes zadnjič,
potem bi si vzel minuto več, se ustavil in rekel »ljubim te«,
na mesto, da bi predpostavljal, da to že veš.

Če bi vedel, da je danes zadnjič, bi s teboj delil ta dan, 
namesto, da bi ga izpustil, ker bi si mislil, 
da bo takšnih dni še veliko.

Jutri ni obljubljeno nikomur, ne mladim ne starim
in danes je morda zadnja priložnost, 
da močno objamete tistega, ki ga imate radi.

Torej, če čakate na jutri, zakaj tega ne storite danes?

Če jutri nikoli ne pride, 
potem boste zagotovo obžalovali dan,
ko si niste vzeli dodatnega časa za nasmeh, objem ali poljub -
in ker ste bili preveč zaposleni, da bi podarili nekomu tisto,
za kar bi kasneje izvedeli, da je bila njegova zadnja želja.
Neznan avtor

OB SREČANJU S TEŽKO BOLNIM SVOJCEM

Rojstvo in smrt sta naravna mejnika življenja. Rojstvo je radost, je veselo pričakovanje, misel na neizbežnost smrti pa nas navdaja z nelagodjem in s strahom. Čeprav je umiranje del našega življenja, ki mu nihče od nas ne more uiti, smo vedno začetniki, kadar se znajdemo ob nekom, ki umira. Na umiranje in smrt smo tudi slabo pripravljeni, saj misel na to najraje odrivamo, kot da nas to ne more doleteti. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, in so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju.

Že majhen otrok začenja ob starših oblikovati svoj odnos do zdravja in do bolezni. Vidi, kako so zaskrbljeni, kadar zboli, kako zanj takrat še prav posebno skrbijo, kako upajo, da bo kmalu spet dobro.

Vsaka družina ima svoj vzorec odzivanja na bolezen in umiranje. Največja dota, ki jo lahko otrok ponese s seboj v življenje, je pravilen odnos do zdravja, bolezni, do prizadetosti in umiranja.

Vsak od nas v življenju neprestano potrebuje zdravljenje. V tej ali oni obliki. K zdravljenju spada vse, kar človeku pomaga, da živi polnejše, da je laže kos vsem življenjskim izzivom, da v sebi najde ravnotežje, da živi polne človeške odnose- predvsem pa vse, kar mu pomaga najti odgovor na vprašanje o smislu njegovega življenja.

PRAVICE UMIRAJOČIH

Listina pravice umirajočih je bila sprejeta na generalni skupščini Združenih narodov leta 1975

Imam pravico:
- da z menoj ravnajo kot s človeškim bitjem vse do zadnjega diha;
- da upam ne glede na spremembe in možnosti upanja;
- da z menoj upajo tisti, ki me negujejo;
- da morem svobodno izpovedati svoj nemir pred smrtjo, ki je na pragu;
- da soodločam glede zdravljenja;
- da me zdravi strokovno osebje, čeprav je vsem jasno, da umiram;
- da ne umrem osamljen;
- da mi lajšajo bolečine;
- da mi na vprašanja iskreno odgovarjajo;
- da me nihče ne slepi;
- da mi drugi pomagajo, da bi jaz in moji najbližji sprejeli mojo smrt;
- da umrem mirno in dostojno človeka;
- da ohranim svojo osebnost in me nihče ne obtožuje, če ne soglaša z mojim            prepričanjem;
- da smem pri umiranju izpovedati svoje versko prepričanje in prejeti, kar mi daje vera;
- da mojemu telesu po smrti izkazujejo dolžno spoštovanje;
- da me negujejo strokovne in občutljive osebe, ki bodo razumele vse moje želje, da bom lahko pomirjeno zrl smrti v oči.

KOMUNIKACIJA Z UMIRAJOČIM

V nekaterih življenjskih okoliščinah
nam mora biti prijatelj blizu v molku:
včasih besedna tolažba še poveča rano
in razodene njeno globino.
(Honore de Balzac)

Na splošno lahko rečemo, da nastaja največ problemov v našem življenju zato, ker ne znamo komunicirati med seboj. Dobra komunikacija je še prav posebno pomembna takrat, ko je človek bolan in umira.

Če bolnik ne sliši, je treba z njim komunicirati drugače. Tudi z bolnikom, ki je v komi, je komunikacija možna. Za vse spremljevalce umirajočih naj velja načelo: ob umirajočem se je treba vesti tako, kot da vse sliši in vse vidi.

Klevišarjeva navaja primer znanke, ki je bila operirana zaradi raka na dojki. Že po naravi je zelo depresivna, nima družine, med sorodniki se počuti zelo osamljeno. V veliko uteho ji je, če jo kdo pokliče ali če lahko komu telefonira. Vendar pa se njen znanec teh pogovorov boji. Ne ve, kaj bi ji rekel, kako bi jo potolažil. Še bolj pa se boji, da bi ji rekel kaj narobe.

Pravzaprav niso tako važne besede, ampak bolj to, da jo nekdo pokliče, da se zanima zanjo, da jo posluša. Čeprav je res tudi to, da so ljudje občutljivi za vsako besedo in si jo lahko razlagajo čisto po svoje.

BESEDNA KOMUNIKACIJA

Simboličnega jezika se ne moremo »naučiti« še prav posebno ne samo iz knjig. Za simboliko lahko postajamo vedno bolj občutljivi le tako, da smo poleg bolnika in smo pozorni na vsako besedo, se skušamo vanj vživeti in o vsem tem premišljujemo.

NEBESEDNA KOMUNIKACIJA

Poleg besedne komunikacije je izjemno pomembna nebesedna komunikacija, to je govorica celega človeka: dotik, pogled, kretnja, molk…Nebesedna govorica je prvotna človeška komunikacija. Pozorni moramo biti na vsako kretnjo, na vsak pogled, vsak dotik, ton glasu itd. Človek lahko laže z besedo, ne more pa s pogledom. Bolnik iz tona glasu čuti, kaj mu drugi govori, tudi če besed ne more več razumeti. Čuti, ali je z njim iskren, ali z njim upa, ali ga je pripravljen spremljati kot človeka. Bolnik ne bo verjel besedam, če jih ne bo podpirala govorica celega telesa.

Z nežnim dotikom na primer ne zmanjšamo samo bolečine, ampak izražamo občutljivost, ki je temeljni kamen za vzpostavitev zaupljivega človeškega odnosa.

Tudi molk in poslušanje je izredno pomembna komunikacija. Ob bolniku je treba začutiti, kdaj so vse besede odveč. Morda je največja akcija takrat, ko si povsem tiho in poslušaš, se vživljaš vanj in ga skušaš razumeti.

Pogosto vlada prepričanje, da komunikacija z nezavestnim bolnikom ni več možna in zato nima smisla, da bi svojci ostali ob njem. Kdor je že spremljal takšnega bolnika, ve, da to ni res. Komunikacija je tudi tu možna in pomembna za oba, za umirajočega in za svojce.

NASVETI ZA KOMUNICIRANJE Z UMIRAJOČIMI IN NJIHOVIMI SVOJCI

- Vedi, da je vsak posameznik edinstven. Rutinske reakcije te bodo oddaljile od umirajočega in svojcev.
- Z umirajočim se pogovarjaj kot s prijateljem, sebi enakovrednim, ne podrejenim človekom. Bodi spontan in se ne boj pokazati svoje šaljive in resne strani. 
- Bodi pozoren na neverbalno komunikacijo, ne samo na to, kar bolnik pove, temveč tudi na to, česar ne pove. Poslušaj s pametjo, očmi in ušesi.
- Zavedaj se, da imajo ljudje utečene vzorce komuniciranja in načine obvladovanja stresov. Poskusi, da bi te vzorce spremenili, bodo samo povečali stres.
- Na njihove skrbi odgovarjaj razumevajoče, odkritosrčno in sočutno. Če ne veš odgovora, to pošteno povej. Umirajoči često samo žele vedeti (slišati) tvoje mnenje. 
- Obdrži umirjen ton glasu in prisebnost v odnosu.
- Upoštevaj bolnikovo potrebo po zasebnosti. Nikoli ne vsiljuj pogovora. Ne razpravljaj o občutljivih zadevah zato, ker imaš trenutno čas. Razvijaj sposobnost, da boš vedel, kdaj se bolnik želi pogovarjati.
- Sprva se pogovarjaj o trenutnih zadevah. Pusti, da umirajoči napelje pogovor na bodočnost. Ne obremenjuj ga z lastnimi problemi. 
- Bodi pripravljen odkriti tudi lastno negotovost, strah in ranljivost. Dobil boš vpogled v svoja lastna čustva in se morda naučil večje sproščenosti in uspešnosti na tem tako občutljivem in osebnem področju..

Na podlagi raziskovalne naloge, narejene na področju patronažnega varstva Zdravstvenega doma Lenart v letu 2004, smo ugotovili, da so bolniki pripravljeni razmišljati in se pogovarjati o smrti in o umiranju, saj se velika večina o tem pogovarja s tistimi, ki so jim blizu. Največji smisel njihovemu življenju daje družina in dobri medsebojni odnosi-prijatelji. Bolniki občutijo sorazmerno malo psihičnih stisk; presenetljivo pa je, da manj psihičnih stisk občutijo tisti bolniki, ki so telesno bolj ovirani. Največ anketiranih bolnikov doživlja bolezen kot usodo, še vedno se v bolezni najbolj bojijo močnih bolečin. Od medicinske sestre pričakujejo prijaznost, strokovno znanje in sočutje; zadovoljni so tudi z obiski patronažnih medicinskih sester. Največ anketiranih bolnikov si želi preživeti svoje zadnje dni v krogu svoje družine. Polovica anketiranih bolnikov kljub hudi bolezni pozitivno razmišlja o svojem življenju.

Pripravila: Marija Štumberger dipl.m.s.