Začetki organiziranega zdravstva v Zdravstvenem domu Lenart

torbaO začetkih organizirane zdravstvene službe v Lenartu imamo le malo zgodovinskih podatkov. Do razpada avstroogrske monarhije so bile Slovenske gorice v zdravstvenem pogledu zanemarjene. Zavirala ga je nevednost, gospodarske težave, socialnega zavarovanja ni bilo, ni bilo pravih prometnih zvez. Ceste so bile primerne le za živinsko vprego. Ljudje so le v najnujnejših primerih poiskali zdravniško pomoč. Organiziranih zdravstvenih ustanov ni bilo.

V 18.-19- stoletju so delovali tukaj v glavnem ranocelniki in zdravniki privatniki nemškega ali češkega rodu. Od 1855 do 1907 je bil v Lenartu upokojeni češki vojaški zdravnik dr. Henrik Beneš, od 1907 do 1914 pa zagrizeni nemški zdravnik dr. Theobald Zirngast.
Prvi slovenski zdravnik, dr. France Tiplič (1869-1918), je prišel v Lenart jeseni 1900. Bil je izredno delaven, razumevajoč zdravnik splošne prakse in zobozdravnik. Bil je dober prijatelj slovenskega zdravnika, dr. Lojza Kraigherja, ki je bil v letih 1907-1914 zdravnik pri Sv. Trojici. Od leta 1918 do njegove mobilizacije leta 1941 je v Sv. Trojici ordiniral privatni slovenski zdravnik, dr. Bruno Weixl. Po vojni 1945 je delal v Mariboru.


dr. Lojz Kraigher 1877-1959

kraigherDecembra 1918 je prišel za okrožnega zdravnika (pozneje banovinski zdravnik) v Lenart domačin, dr. Ludvik Kramberger (1887-1962), ki je deloval vse do svoje upokojitve 1960 kot zdravnik splošne prakse. Do leta 1930 je bil edini zdravnik za ves lenarški zdravstveni okraj. Poleg privatne prakse je zdravil tudi zdravstveno zavarovane delavce, uradnike, obrtnike ter občinske reveže. Opravljal je preventivne preglede malih otrok in šolarjev, cepil male otroke in šolarje v osnovnih šolah, pomagal pri težkih porodih na domu, vodil tečaje za prvo pomoč pri Rdečem križu, sodeloval pri gasilcih, imel predavanja o negi bolnikov.

Zdravil je tudi ruske emigrante v gradu Hrastovec. Med drugo svetovno vojno ga je lenarški nemški župan za 4 leta prestavil v Sv. Trojico, kjer po mobilizaciji dr. Weixla ni bilo zdravnika.

 

 

 

Dr. Ludvik Kramberger 10.8.1887-20.10.1962
ludvikV Lenartu je bil od leta 1930 privatni zdravnik in zobozdravnik domačin, dr. Heinrich Sollagg, vodilni kulturbundovec, Ko je dr. Sollagg aprila 1945 zbežal v Radkensburg v Avstriji, je lenarški nemški župan poklical dr. Ludvika Krambergerja zopet nazaj v Lenart. V letih 1936-1941 je imela v Lenartu privatno zdravniško prakso tudi dr. Drina Gorišek Skaljer. Med okupacijo se je umaknila v Bosno. Po osvoboditvi je delala v mariborski bolnišnici. Na Tratah je v gradu od leta 1930 do 1945 zasedal mesto banovinskega zdravnika ruski emigrant vranglovec, dr. Sergej Kaprolov.

Leta 1920 je bila pri Lenartu ustanovljena javna lekarna, ki jo je vodil mr. fharm. Bogdan Devide. Lekarnar Devide je umrl med vojno v nemškem koncentracijskem taborišču. Žene so rodile otroke na svojih domovih. Pri porodu so pomagale babice. V Lenartu so bile pred vojno babice Elizabeta Weingerl in Alojzija Pavalec. Babice so bile edina "patronažna" služba. Pri težjih porodih so klicale zdravniško pomoč.
Prva patronažna sestra je prišla v Lenart 1942 med okupacijo iz Gradca. To je bila izredno požrtvovalna in priljubljena sestra Gertruda Petz. Skupno z dr. Krambergerjem je organizirala prve posvetovalnice za matere in otroke v Lenartu, Trojici in Cerkvenjaku. Obiskovala in pomagala je materam na njihovih domovih.

Rešilne postaje in rešilnega avtomobila ni bilo. V primeru nesreč smo klicali rešilca iz Maribora. Vendar je mariborska rešilna postaja imela zelo obsežen teren in je rešilca bilo težko dobiti. Od leta 1927, ko so se zdravniki za terensko delo nabavili svoje osebne avtomobile, so ti pogosto sami prepeljali bolnike ali ponesrečence v bolnišnico s svojimi avtomobili. Po osvoboditvi 1945 je bil dr. Ludvik Kramberger imenovan za krajevnega zdravnika in je opravljal sam zdravstvene storitve najprej v svoji ordinaciji. Leta 1949 je bila ustanovljena sektorska ambulanta. Občina je uredila prostore v bivši ordinaciji dr. Sollagga na Kraigherjevi cesti. V zdravniški ambulanti je ordiniral dr. Ludvik Kramberger. Laična pomočnica je bila Slavica Breznik, za njo pa Korošec Ruška. V zobozdravniški ambulanti je delal zobozdravnik dr. Frenk Boltavzer, od leta 1961 Aleksander Landau, pri obeh pa asistentka Greta Fekonja Mencej.

prvi avtoLeta 1951 je prišla v Lenart prva patronažna sestra Desanka Košmeri, ki je morala poleg obveznosti v Lenartu pomagati po celem mariborskem okraju. Peš in s kolesom je opravljala obsežno terensko delo.

Požrtvovalno so delale tudi naše babice. V vseh krajevnih skupnostih je bilo skupaj sedem babic: Alojzija Pavalec, Minka Pavalec, Pepca Tapajner, Antonija Štandekar, Elizabeta Zimič, Terezija Diemat, Rozika Purgaj. Pomagale so nosečnicam, porodnicam (vse žene so rodile še doma) in delale v posvetovalnicah ter pomagale patronažni sestri.

Oktobra 1948 je bil ustanovljen Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec. Zavod ni imel svojega stalnega zdravnika. Enkrat tedensko ali na poklic je prišel v Hrastovec zdravnik, dr. Ludvik Kramberger.

Po razformiranju okraja Maribor-okolica, je bil leta 1956 ustanovljen samostojni občinski Zdravstveni dom Lenart. Odkupljena je bila hiša na Jurovski cesti (sedaj zgradba sodišča). S sredstvi občine in republike je bila izvedena potrebna adaptacija in dograditev nujno potrebnih prostorov. Zdravstvena dejavnost se je naglo širila. V obnovljeni zgradbi so bili v pritličju prostori za splošno ambulanto, protituberkulozni dispanzer. V prvem nadstropju je bila zobna ambulanta in prostori za posvetovalnico za nosečnice in otroke. V podstrešju so bili prostori uprave in patronažne službe. Uredili so se tudi prostori za ambulante in posvetovalnice pri Sv. Ani, v Cerkvenjaku, v Selcih, pri Sv. Trojici in v Jurovskem Dolu. Preventivna cepljenja otrok so se vršila se po osnovnih šolah.

Občina je za prvega upravnika ZD imenovala dr. Breznika, ki je kmalu odšel v Lendavo. Za njim je upravljala ZD dr. Marija Brumec, njen mož dr. Viljem Brumec je bil še sanitarni inšpektor. Tudi ta dva zdravnika sta kmalu odšla. 01.09.1957 je bil imenovan za upravnika ZD dr. Franc Gabršček. Do svoje upokojitve 1960 je delal v svoji ordinaciji še dr. Ludvik Kramberger.

Ob ustanovitvi Zdravstvenega doma je bila zdravstvena služba organizirana v naslednja področja:
- splošna ambulantna dejavnost s posvetovalnicami za matere in otroke
- zobozdravstvene ambulante
- protituberkulozni dispanzer z RTG službo
- babiška služba s patronažnimi obiski

avtobusV protituberkulozni dispanzer je prihajal trikrat tedensko z avtobusom iz Maribora pulmolog, dr. Franc Radšel, z medicinsko sestro Jožico Vaukan. Žena dr. Radšleva je vodila potrebno administracijo. Sestra Jožica pa je ostale 3 dni v tednu peš ali s kolesom obiskovala na domovih takrat še številne tuberkulozne bolnike.

Zdravstveno vzgojo prebivalstva je zdravstveno osebje izvajalo z mnogimi predavanji na terenu (brez honorarjev)!
Leta 1957 je s pomočjo nabiralne akcije RK uspelo kupiti prvi reševalni avtomobil. S tem je dobil Lenart svojo lastno reševalno postajo. Prvi šofer reševalec je bil zelo požrtvovalni Anton Železnikar; za njim je bil znani šofer reševalec domačin Roman Lorbek.

Untitled-3Leta 1957 je prišla v ZD Lenart prva stalna medicinska sestra Anica Pečovnik in je ostala tu do svoje upokojitve. Bila je zelo delavna tudi pri vodenju tečajev zdravstvene vzgoje.

Leta 1958 je prišel novi zdravnik dr. Peter Mravljak. V letu 1960 je ZD Lenart kupil stavbo ukinjenega Dečjega doma v Sv. Trojici, jo adaptiral in opremil ter s tem omogočil ustanovitev splošne ambulante v Sv. Trojici. Tako se je ob splošni ambulanti v Cerkvenjaku in pri Sv. Ani zdravstvena služba mogla približati uporabnikom. Mesto zdravnika je zasedel lenarški domačin dr. Jože Kramberger, njegova žena Marija je delala ob njem kot medicinska sestra. Priključeno je bilo tudi delo v ambulanti in posvetovalnici v Cerkvenjaku.

V letih 1961-1967 se je širila zdravstvena dejavnost in ZD je zaposlil nove delavce. To je omogočilo, da od leta 1962 delujeta 2 stalni zdravstveni ekipi z dežurstvom, tako je zagotovljeno celodnevno zdravstveno varstvo občanov.

Sestra Desanka Košmerl je prevzela delo glavne sestre z organiziranjem kampanjskih cepljenj. V letu 1965 se je zaposlil domačin zobozdravnik, dr. Dušan Markoli, za njim še en zobozdravnik in 2 patronažni sestri. V letu 1967 je delovalo na kurativnem in preventivnem zdravstvenem področju 32 zaposlenih.

V letu 1968 se je ukinil občinski zdravstveni dom Lenart in se priključil ZD Maribor ter se preimenoval v Teritorialno enoto ZD Maribor. Pod vodstvom ZD Maribor se je v Lenartu formiral dispanzer za žene, ki deluje enkrat tedensko. Pozneje se je ustanovila ginekološka ambulanta.

V letu 1971 pride po izenačitvi kmečkega zavarovanja z delavskim do porasta števila bolnikov. Zaradi večjih potreb, ki jih omejuje prostorsko in kadrovsko pomanjkanje, je prišlo do pobude za gradnjo novih prostorov v središču Lenarta, v Maistrovi ulici. Tako je bil konec leta 1975
predan v uporabo prvi trakt nove zgradbe, namenjene zobozdravstvu. V letih 1976-1977 so se etapno dogradili še ostali prostori za:
- dispanzer za predšolske otroke in šolarje, ginekološki dispanzer, prostor za medicino dela, protituberkulozni dispanzer, laboratorij,
- 2 splošni ambulanti, reševalno postajo.

Kot posledica družbenoekonomskih odnosov se je po sklepu zbora delavcev ustanovil TOZD Zdravstveno varstvo Lenart, dne 15.09.1978. Prvi predsednik delavskega sveta je postala Desanka Košmerl. Vršilec dolžnosti vodje TOZD Zdravstvenega varstva je postal dr. Dušan Markoli, ki je vodil TOZD 16 let (1978-1994).

TOZD Zdravstveno varstvo Lenart je obsegalo strokovne enote:
- služba splošne medicine
- služba za varstvo žensk, otrok in mladine
- služba medicine dela
- pnevmofiziološka in kardiološka služba
- reševalno prevozniška služba
- tehnična služba

Večina dejavnosti se izvaja še danes v ambulantnih prostorih v Lenartu na Maistrovi 8, v Sv. Trojici, Cerkvenjaku, Sv. Ani. Patronažna zdravljenja in nega bolnikov na domu, nujna medicinska pomoč in reševalni prevozi so vezani na terensko delo.

Po letu 1958 so pričele žene rojevati v porodnišnici, zato se je zmanjšalo število babic. V letih 1970-1978 so bile v patronažni službi le še tri babice in ena ali dve patronažni sestri. Leta 1970 so dobile patronažne sestre svoje terensko vozilo, kar jim je delo zelo olajšalo. Leta 1978 se je pričela nova dejavnost: nega bolnika na domu. Od leta 1987 je zaposlenih šest patronažnih sester, ki skrbele za nego bolnikov in otrok na domu, opravljajo medicinsko tehnične posege in razgibavanja bolnikov. Vsaka sestra ima za terensko delo osebno vozilo.
Višja medicinska sestra Emica Šuman, ki je od leta 1974 do 1979 vodila občinsko Skupnost socialnega varstva Lenart, je leta 1979 prevzela delo glavne medicinske sestre Zdravstvenega doma Lenart in je te odgovorne naloge opravljala vse do svoje upokojitve leta 1999. Kot glavna sestra jo je nasledila sestra Ladislava Kovačič.

15.01.1993 je prišlo do razdružitve z Zdravstvenim domom Maribor in v Lenartu smo dobili zopet samostojno organizacijo Zdravstveni dom Lenart.

Leta 01.01.1995 je nastopil kot novi direktor Zdravstvenega doma, dr. Aleksander Šosterič. V njegovem mandatu se je pričel graditi nov prizidek k Zdravstvenemu domu Lenart za potrebe medicine dela, pnevmofiziološke službe in reševalne službe. Oddelek medicine dela, ki je od leta 1995 gostoval v prostorih tovarne Klemos, se je zopet vrnil v zdravstveni dom.

Od leta 1994 so nekateri zdravniki v našem zdravstvenem domu za svoje delo pridobili koncesijo za privatizacijo. Tako npr. zobozdravnik, dr. Dušan Markoli v Lenartu, zdravnik dr. Franc Šuta v Cerkvenjaku, dr. Marjana Demšar v Sv. Trojici, dr. Ksenija Ljubojevič in dr. Aleksander Šosterič v Lenartu ter patronažna medicinska sestra Ivanka Fras Knafeljc.

01.07.1998 je prevzel direktorske dolžnosti v Zdravstvenem domu Lenart domačin, dr. Jožef Kramberger-mlajši, specialist splošne medicine. Poleg dela v Lenartu ordinira še dvakrat tedensko v ambulanti Sv. Ana.

V Zdravstvenem domu Lenart je delalo več kot deset mladih zdravnikov, ki so si pri delu v ambulantah in na terenu pridobili bogate praktične izkušnje in nato odšli na specializacijo. Danes delajo kot privatni specialisti v raznih zdravstvenih organizacijah po Sloveniji.
Za svoja prizadevanja je Zdravstveni dom Lenart prejel različna uradna javna priznanja. Največje in najlepše priznanje vsakemu zdravstvenemu delavcu pa je skromno, tiho, iskreno priznanje, topla zahvala in hvaležnost bolnika, ki mu je s svojim znanjem, delom in prijazno besedo pomagal v njegovih težavah.

Naj bo ta skromni zapis o trdem delu in požrtvovalnem delu naših zdravstvenih delavcev in sodelavcev, tukaj imenovanih in vseh neimenovanih, v skrbi za pomoč obolelim ljudem v naši občini, iskrena zahvala za ves trud, za čut z bolnimi, za tolažbo in opogumljanje, za vse tisto, kar nikoli ne more biti izraženo z uradnimi priznanji, pohvalami in odlikovanji.

Marica Krambeger

Sporočilo za javnost

ZDLENART 7 1600x1200ZDLENART 4 1600x1200V sredo, 6. novembra 2019, je na ploščadi pred Zdravstvenim domom Lenart potekala slovesnost ob otvoritvi novih prostorov Zdravstvenega doma Lenart v katerem se bodo izvajale aktivnosti preventivnih zdravstvenih programov v okviru Centra za krepitev zdravja (CKZ). Z izvedeno nadzidavo in prizidavo vhodnih prostorov z dvigalom in stopniščem je Zdravstveni dom Lenart pridobil dodatnih 398,7 m2 površin v neto vrednosti 299,81 m2. Slavnostna govornica je bila mag. Mojca Presečnik, vodja Službe za izvajanje kohezijske politike na Ministrstvu za zdravje. Praznovanje so pričeli že v dopoldanskih urah, ko so na novo urejeni zelenici pred ZD otroci iz vrtca in Osnovne šole Lenart posadili sadiko lovorikovca, kot simbol življenja in medgeneracijskega povezovanja, po eno so posadili tudi uporabniki lenarške enote VDC Polž Maribor in starejši iz Doma Sv. Lenarta s pomočjo zdravnika Rafka, nosoroga, maskote ZD Lenart.


Izjava za javnost

Nagovor direktorja Jožefa Krambergerja na slovesnosti

Izjava župana Občine Lenart mag. Janeza Krambergerja

Na vrh